Mirjam Druškovič

Indukcija (sprožitev) poroda je eden najpogostejših posegov v porodništvu. Zanjo se odločimo, kadar tveganje pri nadaljevanju nosečnosti preseže tveganje pri takojšnjem porodu. Med napogostejše vzroke za indukcijo poroda štejemo poterminsko nosečnost, sum, da je plod zastal v rasti, hipertenzivne bolezni v nosečnosti, sladkorno bolezen, večplodno nosečnost in horioamnionitis. V Sloveniji in svetu je indukcij poroda vedno več. Porod sprožimo z različnimi metodami. Pri nosečnici z zrelim materničnim ustjem se največkrat odločimo za amniotomijo, to je predrtje plodovih ovojev pred vodilnim plodovim delom, pri tem pa pogosto dodajamo oksitocin. Pri nosečnici z nezrelim materničnim ustjem lahko uporabimo mehanske (Foleyjev kateter, Cookov balon) ali farmakološke metode (sintetični analogi prostaglandina E1 (PGE1) in prostaglandina E2 (PGE2) v različnih oblikah). Med zaplete pri indukciji spadajo izpad popkovnice pri amniotomiji, hiperstimulacija maternice, lahko tudi s spremembami plodovega srčnega utripa (predvsem pri dajanju analogov prostaglandina PGE1 in PGE2), redek zaplet je tudi ruptura maternice. Med zaplete štejemo tudi sprožitev poroda, ko otrok še ni zrel (napačna ocenitev gestacije), z vsemi posledicami pri otroku. Glede na možnost zapletov, ki se pri indukciji poroda pogosteje pojavljajo, je pomembno, da so indikacije za indukcijo poroda natančno določene in dokumentirane v porodnem zapisniku. Potrebno je tudi soglasje porodnice.

Tradicionalni biomedicinski model obravnave žensk brez dejavnikov tveganja med nosečno- stjo in porodom ne ustreza več novim strokovnim usmeritvam in etičnemu delovanju. Viso- kokakovostno in dostopno zdravstveno obravnavo v trajnostnem zdravstvenem sistemu skozi različne modele babiške obravnave zagotavlja opolnomočena babica. Kontinuirana (neprekinje- na) babiška obravnava ženskam ponuja individualni pristop, svetovanje ter stalno spremljanje v nosečnosti, med porodom in po njem. Odnos med nosečnico in babico vpliva na počutje, zaupanje, samozaupanje, opolnomočenje žensk in družin, občutek varnosti in stopnjo zadovolj- stva. Izsledki kliničnih raziskav so pokazali, da model neprekinjene babiške obravnave vpliva na manjše tveganje za zaplete med porodom, manj je porodniških intervencij, izidi pri porodu pa so boljši tako za matere kot tudi novorojenčke. Ključni element profesionalizacije babištva je tudi medpoklicno sodelovanje različnih strokovnjakov.

Anita Prelec

Prehod iz znotrajmaterničnega v zunajmaternično življenje zajema zapleteno zaporedje fizioloških sprememb, ki se začnejo že pred porodom. Čeprav so novorojenčki med porodom izpo- stavljeni različnim stopnjam občasne hipoksemije, pa večina ta prehod prestane brez posebnih težav. Zunanja pomoč večinoma ni potrebna, včasih pa je novorojenčkom pri prehodu treba pomagati. Plod med porodom preide iz tekočinskega okolja v maternici, v katerem ga obdaja plodovnica, v plinasto okolje zunanjega sveta. Glavna značilnost prehoda iz znotrajmaterničnega v zunajmaternično življenje je sprememba mesta izmenjave plinov – iz posteljice se prestavi v pljuča, kar sproži prilagoditve dihalnega in srčno-žilnega sistema, pa tudi hematološke, pre- snovne in termoregulatorne spremembe. Ob manjših težavah pri prehodu se lahko pri novorojenčkih pojavijo tudi značilne, vendar prehodne težave, najpogosteje povezane z dihali, pa tudi s srčno-žilnim in presnovnim sistemom. Ta klinična stanja moramo prepoznati, ustrezno ukrepa- ti, predvsem pa ločiti motnje prilagajanja od drugih bolezenskih stanj, ki se kažejo s podobnimi znaki, vendar novorojenčka resneje ogrožajo ter zahtevajo ustrezno prepoznavo in zdravljenje.