Porodna bolečina je del poroda, cilj poroda pa je rojstvo otroka po vaginalni poti. Bolečina s stimulacijo izločanja oksitocina stimulira porod, z aktivacijo simpatičnega živčevja pa ga zavira (adrenalin deluje tokolitično). Pri prekomerni bolečini lahko prevlada zaviralni učinek adrenalina s posledičnim zastojem poroda, kar lahko ogrozi tudi plod. Prav zato je treba bolečino lajšati in ne odpravljati. Za lajšanje porodne bolečine je na voljo veliko metod, od katerih ni nobena idealna. Izbor same metode je odvisen od želja porodnice ter medicinskih indikacij in kontraindikacij. Epiduralna analgezija je zaradi učinkovitosti, varnosti in zadovoljstva porodnic glavna metoda lajšanja porodne bolečine, ki pa ima lahko negativen vpliv na potek in izhod poroda. Remifentanil-PCA se je izkazal za primerno alternativo, če se epiduralna analgezija ne priporoča ali ni zaželena, zahteva pa stalno nadzorovanje vitalnih funkcij ter prisotnost babice zaradi možne depresije kardio-respiratornega sistema. Za optimalno obporodno oskrbo nosečnic in novorojenčkov je potrebno sodelovanje anesteziologa, porodničarja, babice ter porodnice, ki mora biti predhodno seznanjena s prednostmi in pomanjkljivostmi posameznih metod za lajšanje bolečine in mora z njimi soglašati, kar poveča njeno zadovoljstvo s porodno izkušnjo.

Plod med porodom nadziramo s spremljanjem plodovih srčnih utripov (snemanje kardiotokograma, CTG). Namen nadzorovanja ploda med porodom je, da po eni strani zaznamo verjetnost hipoksije in s tem povezanih zapletov, po drugi strani pa ob normalnem CTG v kar največji meri preprečimo nepotrebne posege pri porodnici. Vzorec CTG-zapisa moramo opredeliti v časovni povezavi s popadki.
Vzroki za slabšo oksigenacijo ploda so lahko različni dogodki, ki se zgodijo kjerkoli na poti prenosa kisika od ženske k plodu (srčno-žilni in dihalni sistem nosečnice, pretok krvi skozi maternico do posteljice, posteljica (maternalno-fetalni stik), popkovnica).
Ukrepi, ki jih bomo izvedli ob sumu na hipoksijo ploda, so odvisni od vzroka zanjo. Če vzrok ni nepovraten (izpad popkovnice, abrupcija posteljice, ruptura maternice), poskusimo z ukrepi znotrajmaterničnega oživljanja (levi bočni položaj, infuzija kristaloidov, ukinitev uterotoničnih zdravil), stanje pa lahko natančneje opredelimo s pH-metrijo. Če oksigenacije ploda z ome- njenimi ukrepi ne moremo izboljšati, je treba razmisliti o takojšnjem porodu. Če se odločimo za dokončanje poroda s carskim rezom, se je ob odločitvi za carski rez treba opredeliti tudi do stopnje nujnosti posega.

Kardiotokogram (CTG) že od svojih začetkov v 60. letih prejšnjega stoletja velja za standardno, občutljivo, a nizkospecifično metodo spremljanja plodovih srčnih utripov (PSU) in aktivnosti maternice. Ob prepoznavi plodove ogroženosti zgolj na osnovi posameznih patoloških vzorcev v CTG-zapisu lahko tako izvedemo več porodniških intervencij (pH-metrija, vakuumska ekstrakcija, carski rez) brez izboljšanja perinatalnega izida. Boljši rezultati se obetajo ob uvedbi fiziološke interpretacije CTG v klinično prakso, z uporabo dodatnih diagnostičnih metod in upoštevanjem širše klinične slike.

Nenapredovanje poroda, distocija in zastoj poroda so izrazi, ki se sinonimno uporabljajo za prepočasi napredujoče, dolgotrajne porode. Pri takšnih porodih se lahko poveča tveganje za obporodne zaplete pri plodu in porodnici. Novejši podatki kažejo, da so bila tradicionalna diagnostična merila za nenapredovanje oz. zastoj poroda najverjetneje preveč konservativna ter da lahko prva in druga porodna doba varno trajata dlje, če ni znakov obporodne hipoksije. Spremenjene opredelitve zastoju oziroma nenapredovanju poroda bi lahko prispevale k zmanjšanju deleža nujnih primarnih carskih rezov.