Oživljanje novorojenčka

Pri novorojenčkih bolj kot o oživljanju, kot ga razumemo pri odraslih, govorimo o pomoči pri prehodu v zunajmaternično življenje. Večina otrok se brez težav prilagodi na novo okolje, nekaj pa jih potrebuje pomoč pri stabilizaciji, redki tudi oživljanje v najožjem pomenu besede. Ker je delež novorojenčkov, ki potrebujejo zahtevnejše postopke oživljanja, tako majhen, je treba poznati osnovni algoritem oživljanja. Najprej poskrbimo za primerno toplotno okolje, nato spro- stimo dihalno pot. V primeru nezadostnega dihanja izvedemo pet začetnih vpihov v trajanju od dve do tri sekunde. Sledi predihavanje s frekvenco 30 vpihov na minuto. Če po 30 sekundah še vedno ne opazimo porasta srčne frekvence, sledijo stisi prsnega koša v razmerju trije stisi in en vpih. Uporaba zdravil je med oživljanjem redko potrebna. Pri odločanju o prenehanju oživljanja vedno upoštevamo tudi želje staršev.

Tina Perme

Analgezija med porodom

Porodna bolečina je del poroda, cilj poroda pa je rojstvo otroka po vaginalni poti. Bolečina s stimulacijo izločanja oksitocina stimulira porod, z aktivacijo simpatičnega živčevja pa ga zavira (adrenalin deluje tokolitično). Pri prekomerni bolečini lahko prevlada zaviralni učinek adrenalina s posledičnim zastojem poroda, kar lahko ogrozi tudi plod. Prav zato je treba bolečino lajšati in ne odpravljati. Za lajšanje porodne bolečine je na voljo veliko metod, od katerih ni nobena idealna. Izbor same metode je odvisen od želja porodnice ter medicinskih indikacij in kontraindikacij. Epiduralna analgezija je zaradi učinkovitosti, varnosti in zadovoljstva porodnic glavna metoda lajšanja porodne bolečine, ki pa ima lahko negativen vpliv na potek in izhod poroda. Remifentanil-PCA se je izkazal za primerno alternativo, če se epiduralna analgezija ne priporoča ali ni zaželena, zahteva pa stalno nadzorovanje vitalnih funkcij ter prisotnost babice zaradi možne depresije kardio-respiratornega sistema. Za optimalno obporodno oskrbo nosečnic in novorojenčkov je potrebno sodelovanje anesteziologa, porodničarja, babice ter porodnice, ki mora biti predhodno seznanjena s prednostmi in pomanjkljivostmi posameznih metod za lajšanje bolečine in mora z njimi soglašati, kar poveča njeno zadovoljstvo s porodno izkušnjo.

Tatjana Stopar Pintarič

Nujni carski rez in vakuumska ekstrakcija

Carski rez je v današnjem času najpogosteje opravljena operacija v porodništvu, njegova incidenca po svetu pa še vedno narašča. V porodniški terminologiji carske reze delimo na načrtovane in nujne. V obeh skupinah je nujnost za izvedbo posega lahko različna. Izrazimo jo lahko z intervalom oz. časom od odločitve za carski rez do rojstva otroka, t. i. čas od odločitve do poroda (angl. decision to delivery interval, DDI). Carski rez je pogosto nujna, občasno pa zelo nujna operacija, kajti čas igra pomembno vlogo pri maternalni in neonatalni obolevnosti in umrljivosti. Zastoj poroda v drugi porodni dobi in/ali ogroženo plodovo stanje (fetalni distres) sta pogosti stanji, pri katerih je potrebna porodniška intervencija. Za optimalno dokončanje poroda je pomembna strokovno pretehtana odločitev. Dobro je treba razmisliti o možnostih in tveganjih operativnega vaginalnega poroda v primerjavi z nujnim carskim rezom. To je kompleksna odločitev, njena optimalnost pa je odvisna od edinstvenih okoliščin poroda pri vsaki posamezni porodnici in od ustreznega tima, ki ima potrebno znanje, veščine in izkušnje.

Gorazd Kavšek

…

Spontani vaginalni porod je najboljši način rojstva za donošenega novorojenčka. V primeru fetalnega distresa operativno dokončanje poroda z vakuumsko ekstrakcijo ali nujnim carskim rezom lahko izboljša novorojenčkovo zdravje in tudi reši njegovo življenje. Nujni carski rez in vakuumska ekstrakcija sta vsekakor povezana s povečanim tveganjem za zaplete pri materi in novorojenčku. Spekter zapletov pri novorojenčku po vakuumski ekstrakciji je širok, od povr- šinskih poškodb lasišča do intrakranialnih krvavitev. Novorojenčki, rojeni z nujnim carskim rezom, imajo povečano tveganje za dihalno stisko, obporodno asfiksijo in možgansko krvavitev. V literaturi poročajo o dolgoročnih posledicah pri otrocih, rojenih s carskim rezom, predvsem o debelosti v otroški dobi.

Ana Spirovska

Ukrepi ob sumu na obporodno hipoksijo

Plod med porodom nadziramo s spremljanjem plodovih srčnih utripov (snemanje kardiotokograma, CTG). Namen nadzorovanja ploda med porodom je, da po eni strani zaznamo verjetnost hipoksije in s tem povezanih zapletov, po drugi strani pa ob normalnem CTG v kar največji meri preprečimo nepotrebne posege pri porodnici. Vzorec CTG-zapisa moramo opredeliti v časovni povezavi s popadki.
Vzroki za slabšo oksigenacijo ploda so lahko različni dogodki, ki se zgodijo kjerkoli na poti prenosa kisika od ženske k plodu (srčno-žilni in dihalni sistem nosečnice, pretok krvi skozi maternico do posteljice, posteljica (maternalno-fetalni stik), popkovnica).
Ukrepi, ki jih bomo izvedli ob sumu na hipoksijo ploda, so odvisni od vzroka zanjo. Če vzrok ni nepovraten (izpad popkovnice, abrupcija posteljice, ruptura maternice), poskusimo z ukrepi znotrajmaterničnega oživljanja (levi bočni položaj, infuzija kristaloidov, ukinitev uterotoničnih zdravil), stanje pa lahko natančneje opredelimo s pH-metrijo. Če oksigenacije ploda z ome- njenimi ukrepi ne moremo izboljšati, je treba razmisliti o takojšnjem porodu. Če se odločimo za dokončanje poroda s carskim rezom, se je ob odločitvi za carski rez treba opredeliti tudi do stopnje nujnosti posega.

Polona Pečlin

Spremljanje plodovega stanja med porodom s kardiotokografijo

Kardiotokogram (CTG) že od svojih začetkov v 60. letih prejšnjega stoletja velja za standardno, občutljivo, a nizkospecifično metodo spremljanja plodovih srčnih utripov (PSU) in aktivnosti maternice. Ob prepoznavi plodove ogroženosti zgolj na osnovi posameznih patoloških vzorcev v CTG-zapisu lahko tako izvedemo več porodniških intervencij (pH-metrija, vakuumska ekstrakcija, carski rez) brez izboljšanja perinatalnega izida. Boljši rezultati se obetajo ob uvedbi fiziološke interpretacije CTG v klinično prakso, z uporabo dodatnih diagnostičnih metod in upoštevanjem širše klinične slike.

Marko Culetto