Porod v medenični vstavi

Porod v medenični vstavi je porod, pri katerem je vodilni del ploda medenica in ne glava. V primerjavi s porodom v glavični vstavi pomeni večje tveganje za obolevnost in umrljivost novorojenčka, če ga prepustimo naravnemu poteku. V porodnišnicah se zato za vaginalni porod odločamo pri izbranih nosečnicah z majhnim tveganjem za zaplete, pri drugih pa načrtujemo porod s carskim rezom. Ob roku je pri vaginalnem porodu v medenični vstavi v primerjavi s porodom s carskim rezom večje tveganje za obporodno poškodbo ploda/novorojenčka, ne pa za hipoksijo, cerebralno paralizo ali dolgoročne posledice. Način poroda dolgoročno vpliva na mater in načrtovanje družine z več možnimi zapleti, povezanimi s carskim rezom. Znanje in visoko strokovnost pri vodenju vaginalnega poroda v medenični vstavi moramo negovati, da nosečnicam, ki si tak porod želijo, in pri neizogibnem porodu omogočimo ugoden izid za novorojenčka in mater.

 

Lili Steblovnik

Porod pri večplodni nosečnosti

Incidenca večplodnih nosečnosti v svetu narašča. Take nosečnosti pomenijo večje tveganje za zaplete pri plodovih, novorojenčkih in materi. Pri njihovem vodenju je velik izziv določitev optimalnega časa poroda in načina poroda. V prispevku so podana najnovejša priporočila glede vodenja poroda pri večplodni nosečnosti.

Andreja Trojner Bregar

Medicinskopravni vidiki ob porodu

Za obdobje po otrokovem rojstvu ni sporno, da pravo (kot sistem pravnih pravil, pravnih načel in pravnih razmerij) obravnava tako mater rojenega otroka kot tudi otroka samega, ob tem pa otrok (do svoje polnoletnosti oz. v določenih primerih do petnajstega leta starosti) svojo voljo izjavlja po zakonitih zastopnikih. Od otrokovega spočetja do njegovega rojstva pa je pravno varstvo usmerjeno predvsem v varstvo matere, pri čemer je posebna pozornost namenjena njeni svobodi odločanja o rojstvu otrok. Ob tem se status zarodka (oz. ploda) upošteva predvsem v smislu omejitvenih pogojev. Sodobnejša zakonodaja na nekaterih posebnih področjih (npr. pri reprodukcijski medicini ter ravnanju s človeškimi celicami in tkivi) sicer ureja tudi pravni status (zgodnjega) zarodka, zlasti z vidika ravnanja z genskim oz. reproduktivnim materialom, vendar ne uveljavlja statusa zarodka kot pacienta ali kot nosilca pravic v sistemu zdravstvenega varstva. Tako je nastala pravna praznina, ki je spregledala prenatalno zdravstveno varstvo zarodka kot pomembno zdravstveno (in družbeno) vrednoto. To praznino bi bilo pri prihodnjem zakonodajnem urejanju smiselno zapolniti, upoštevaje doktrino o različnih statusih zarodka, ki je že izoblikovana v okviru (bio)medicinske etike in mednarodnega (bio)medicinskega prava.

Urban Vrtačnik

Varovanje presredka in epiziotomija

V zadnjih osemdesetih letih sta vse večje maternalno preživetje in izboljšanje higienskih razmer pomembno vplivala na spremembo družbenega pogleda na porod v bolnišničnem okolju. Spremembe v zadnjih nekaj desetletjih so se pokazale predvsem v deležu žensk, ki so rodile v bolnišnicah. S tem spreminjanjem prakse in selitvijo porodov iz domačega okolja v porodnišnice se je povečevala tudi pogostost opravljanja epiziotomij. Epiziotomija velja za učinkovito preventivo pred večjimi poškodbami presredka, ki so najpogostejše poškodbe pri porodnicah. Po podatkih glavnine avtorjev je večina poškodb površinskih in naj jih po novejših smernicah ne bi bilo treba kirurško oskrbeti. Presredek se poškoduje ob delovanju sil, s katerimi plodova glavica ob koncu druge porodne dobe pritiska na notranji del presredka in ki imajo lahko za porodnico tudi hude posledice. Presredek se običajno poškoduje na mestu, kjer je tkivo najtanjše. To pomeni, da je večina poškodb usmerjena proti analnemu sfinktru, redkeje pa tudi proti malim sramnim ustnicam in sprednjemu delu spolovila (sečnici, klitorisu).

Anže Čeh

Porodne poškodbe novorojenčka

Avtorja analizirata podatke o porodnih poškodbah P10–P15 po MKB-10 (Mednarodna klasifikacija bolezni), zbrane v slovenskem Nacionalnem perinatalnem informacijskem sistemu (NPIS) za leta 2013–2020. Razložita vzroke in mehanizme nastanka najpogostejših porodnih poškodb in podata osnovne principe za njihovo zdravljenje. Zanimajo ju diagnoze porodnih poškodb P10– P15 po MKB-10 in tiste, ki so najverjetneje posledica porodne poškodbe. Pri 160.223 novorojenčkih sta naštela 6335 porodnih poškodb, kar pomeni 3,95 odstotka vseh živorojenih otrok. Ker je obporodna poškodba zelo pogosto povezana s hipoksijo, sta dodatno analizirala tudi te primere.

Lev Bregant