Incidenca večplodnih nosečnosti v svetu narašča. Take nosečnosti pomenijo večje tveganje za zaplete pri plodovih, novorojenčkih in materi. Pri njihovem vodenju je velik izziv določitev optimalnega časa poroda in načina poroda. V prispevku so podana najnovejša priporočila glede vodenja poroda pri večplodni nosečnosti.

Za obdobje po otrokovem rojstvu ni sporno, da pravo (kot sistem pravnih pravil, pravnih načel in pravnih razmerij) obravnava tako mater rojenega otroka kot tudi otroka samega, ob tem pa otrok (do svoje polnoletnosti oz. v določenih primerih do petnajstega leta starosti) svojo voljo izjavlja po zakonitih zastopnikih. Od otrokovega spočetja do njegovega rojstva pa je pravno varstvo usmerjeno predvsem v varstvo matere, pri čemer je posebna pozornost namenjena njeni svobodi odločanja o rojstvu otrok. Ob tem se status zarodka (oz. ploda) upošteva predvsem v smislu omejitvenih pogojev. Sodobnejša zakonodaja na nekaterih posebnih področjih (npr. pri reprodukcijski medicini ter ravnanju s človeškimi celicami in tkivi) sicer ureja tudi pravni status (zgodnjega) zarodka, zlasti z vidika ravnanja z genskim oz. reproduktivnim materialom, vendar ne uveljavlja statusa zarodka kot pacienta ali kot nosilca pravic v sistemu zdravstvenega varstva. Tako je nastala pravna praznina, ki je spregledala prenatalno zdravstveno varstvo zarodka kot pomembno zdravstveno (in družbeno) vrednoto. To praznino bi bilo pri prihodnjem zakonodajnem urejanju smiselno zapolniti, upoštevaje doktrino o različnih statusih zarodka, ki je že izoblikovana v okviru (bio)medicinske etike in mednarodnega (bio)medicinskega prava.

V zadnjih osemdesetih letih sta vse večje maternalno preživetje in izboljšanje higienskih razmer pomembno vplivala na spremembo družbenega pogleda na porod v bolnišničnem okolju. Spremembe v zadnjih nekaj desetletjih so se pokazale predvsem v deležu žensk, ki so rodile v bolnišnicah. S tem spreminjanjem prakse in selitvijo porodov iz domačega okolja v porodnišnice se je povečevala tudi pogostost opravljanja epiziotomij. Epiziotomija velja za učinkovito preventivo pred večjimi poškodbami presredka, ki so najpogostejše poškodbe pri porodnicah. Po podatkih glavnine avtorjev je večina poškodb površinskih in naj jih po novejših smernicah ne bi bilo treba kirurško oskrbeti. Presredek se poškoduje ob delovanju sil, s katerimi plodova glavica ob koncu druge porodne dobe pritiska na notranji del presredka in ki imajo lahko za porodnico tudi hude posledice. Presredek se običajno poškoduje na mestu, kjer je tkivo najtanjše. To pomeni, da je večina poškodb usmerjena proti analnemu sfinktru, redkeje pa tudi proti malim sramnim ustnicam in sprednjemu delu spolovila (sečnici, klitorisu).

Anže Čeh

Avtorja analizirata podatke o porodnih poškodbah P10–P15 po MKB-10 (Mednarodna klasifikacija bolezni), zbrane v slovenskem Nacionalnem perinatalnem informacijskem sistemu (NPIS) za leta 2013–2020. Razložita vzroke in mehanizme nastanka najpogostejših porodnih poškodb in podata osnovne principe za njihovo zdravljenje. Zanimajo ju diagnoze porodnih poškodb P10– P15 po MKB-10 in tiste, ki so najverjetneje posledica porodne poškodbe. Pri 160.223 novorojenčkih sta naštela 6335 porodnih poškodb, kar pomeni 3,95 odstotka vseh živorojenih otrok. Ker je obporodna poškodba zelo pogosto povezana s hipoksijo, sta dodatno analizirala tudi te primere.

Lev Bregant

Pri novorojenčkih bolj kot o oživljanju, kot ga razumemo pri odraslih, govorimo o pomoči pri prehodu v zunajmaternično življenje. Večina otrok se brez težav prilagodi na novo okolje, nekaj pa jih potrebuje pomoč pri stabilizaciji, redki tudi oživljanje v najožjem pomenu besede. Ker je delež novorojenčkov, ki potrebujejo zahtevnejše postopke oživljanja, tako majhen, je treba poznati osnovni algoritem oživljanja. Najprej poskrbimo za primerno toplotno okolje, nato spro- stimo dihalno pot. V primeru nezadostnega dihanja izvedemo pet začetnih vpihov v trajanju od dve do tri sekunde. Sledi predihavanje s frekvenco 30 vpihov na minuto. Če po 30 sekundah še vedno ne opazimo porasta srčne frekvence, sledijo stisi prsnega koša v razmerju trije stisi in en vpih. Uporaba zdravil je med oživljanjem redko potrebna. Pri odločanju o prenehanju oživljanja vedno upoštevamo tudi želje staršev.

Tina Perme