Za obdobje po otrokovem rojstvu ni sporno, da pravo (kot sistem pravnih pravil, pravnih načel in pravnih razmerij) obravnava tako mater rojenega otroka kot tudi otroka samega, ob tem pa otrok (do svoje polnoletnosti oz. v določenih primerih do petnajstega leta starosti) svojo voljo izjavlja po zakonitih zastopnikih. Od otrokovega spočetja do njegovega rojstva pa je pravno varstvo usmerjeno predvsem v varstvo matere, pri čemer je posebna pozornost namenjena njeni svobodi odločanja o rojstvu otrok. Ob tem se status zarodka (oz. ploda) upošteva predvsem v smislu omejitvenih pogojev. Sodobnejša zakonodaja na nekaterih posebnih področjih (npr. pri reprodukcijski medicini ter ravnanju s človeškimi celicami in tkivi) sicer ureja tudi pravni status (zgodnjega) zarodka, zlasti z vidika ravnanja z genskim oz. reproduktivnim materialom, vendar ne uveljavlja statusa zarodka kot pacienta ali kot nosilca pravic v sistemu zdravstvenega varstva. Tako je nastala pravna praznina, ki je spregledala prenatalno zdravstveno varstvo zarodka kot pomembno zdravstveno (in družbeno) vrednoto. To praznino bi bilo pri prihodnjem zakonodajnem urejanju smiselno zapolniti, upoštevaje doktrino o različnih statusih zarodka, ki je že izoblikovana v okviru (bio)medicinske etike in mednarodnega (bio)medicinskega prava.
Urban Vrtačnik