Napredujoči nekrotizirajoči enterokolitis (angl. necrotising enterocolitis, NEC) je resna življenje ogrožajoča bolezen predvsem nedonošenčkov z visoko smrtnostjo in trajnimi posledicami. V članku je prikazana etiopatogeneza klasičnega NEC v primerjavi s klinično podobnima, etiopatogenetsko pa različnima entitetama: spontano perforacijo črevesja in NEC pri donošenih otrocih. Predstavljene so klasične Bellove smernice diagnostike in zdravljenja. Poudarek drugega dela članka pa je na strategijah preprečevanja NEC.

Retinopatija nedonošenčka (ROP) je eden od dveh najpogostejših vzrokov za hudo slabovidnost ali celo slepoto med nedonošenimi otroki. Incidenca bolezni je po svetu različna, odvisna je od razvitosti neonatalne oskrbe v posameznem predelu sveta. V zahodnem svetu povprečno 30 odstotkov ne- donošenčkov, rojenih pred dopolnjenim 31. tednom gestacijske starosti, razvije eno od stopenj ROP. Nalogi pediatričnega oftalmologa sta presejanje nedonošenčkov in ocena stanja razvijajoče se očesne mrežnice. Kadar kljub prilagoditvi številnih sistemskih kazalnikov ROP spontano ne regredira, pač pa doseže stopnjo, na kateri otroku grozita odstop mrežnice in slepota, je potrebno zdravljenje. V prispevku so prikazani osnove patofiziologije, klasifikacija in zdravljenje ROP. Opisano je tudi stanje ROP v Službi za neonatologijo Porodnišnice Ljubljana v zadnjih šestih letih (2015–2020).

Bronhopulmonalna displazija (BPD) je pri nedonošenčkih najpogostejša kronična bolezen, ki se kaže z dolgotrajno odvisnostjo od kisika in/ali dihalne podpore. Kljub novim načinom obravnave in varnejšim oblikam dihalne podpore pri zdravljenju dihalne stiske nedonošenčkov pojavnost bolezni v zadnjih 20 letih ne pada. Bolezen se razvije kot posledica vztrajajočega vnetnega odziva v pljučih, ki ga sprožijo različni prenatalni in postnatalni dejavniki. Pljuča otrok z BPD imajo zmanjšano alveolarno površino zaradi upočasnjene in nezadostne alveolarizacije in moteno angiogenezo. Glede na multifaktorski vzrok bolezni za zdaj zanjo še ni specifičnega zdravila, zdravljenje pa še vedno temelji na preprečevanju znanih prožilnikov bolezni. Že nekaj let si več obetamo od zdravljenja z mezenhimskimi matičnimi celicami. BPD ni samo bolezen zgodnjega življenjskega obdobja, saj je vedno več dokazov o moteni pljučni funkciji tudi v odrasli dobi.

Odprt Botallov vod (persistentni duktus arteriosus, PDA) je najpogostejša srčno-žilna bolezen prezgodaj rojenih otrok. Zapiranje voda po rojstvu spodbujajo povečanje delnega tlaka kisika v krvi, zmanjšana koncentracija vazodilatatornih mediatorjev (prostaglandinov, dušikovega oksida, NO, adenozina), zvečanje vazokonstriktorjev (kateholaminov, kontraktilnih prostanoidov, endotelina-1), vstop kalcija v celice skozi ionske kanalčke, aktivacija trombocitov, pa tudi morfološka zrelost tkiva in ugodna genetska predispozicija. Hemodinamsko pomemben PDA ima klinične posledice: zaradi levo-desnega obvoda se poveča pretok krvi skozi pljuča, kar povzroči intersticijski pljučni edem in volumsko obremenitev leve polovice srca. Posledično se ob dalj časa trajajočem PDA razvije bronhopulmonalna displazija, ki pogojuje dolgotrajno umetno predihavanje, večje je tveganje za spontano točkasto perforacijo črevesja in nekrotizirajoči enterokolitis, možgansko krvavitev, lahko pa je tudi razlog za smrt. Kljub tem zapletom je v zadnjih letih svetovano manj agresivno zdravljenje PDA pri večini nedonošenčkov. Izjema so zlasti izjemno nezreli nedonošenčki, ki jih PDA ali njegove posledice življenjsko ogrožajo: pri njih se poskuša vod zapreti farmakološko (z indometacinom, ibuprofenom ali paracetamolom), s katetrskim posegom ali kirurško ligacijo. Pristop k odločitvam o začetku in načinu zapiranja je vedno individualen in stopenjski.

Dihalno stisko novorojenčka, ki je najpogostejši zaplet po rojstvu, obravnava tim zdravstvenih delav- cev pod vodstvom neonatologa oz. tisti zdravstveni delavec, ki je prvi pri novorojenčku v porodnem bloku ali na oddelku. Če je v ospredju takojšnja dihalna odpoved, sledimo protokolu ABCD, v primeru počasi nastajajoče in razvijajoče se dihalne stiske pa se odločamo glede na najverjetnejši vzrok, ki je privedel do dihalne stiske. V prispevku se bomo osredotočili na novorojenčka, pri katerem se dihalna stiska razvije takoj po rojstvu ali v prvih 12 urah po porodu. Najpomembnejši klinični znaki in simptomi, s katerimi se bomo v tem času srečali, saj se bomo morali odločati, kako pristopiti in zdraviti, so: akutna dihalna odpoved zaradi težav pri prehodu v zunajmaternično življenje, prehodna tahipneja novorojenčka, dihalna stiska zaradi aspiracije plodovnice, največkrat mekonijske, prirojena diafragmalna kila, persistentna pljučna arterijska hipertenzija, dihalna stiska zaradi pomanjkanja surfaktanta. Pri oceni so nam poleg kliničnih znakov in simptomov v pomoč še plinska analiza krvi, najbolje arterijske, če to ni mogoče, pa kapilarne, in tudi slikovna diagnostika pljuč in srca.

Štefan Grosek