Neonatalne konvulzije (NK) so najpogostejši znak nevrološke disfunkcije v novorojenčkovem obdobju. Prvi tedni življenja so čas povečanega tveganja za konvulzije zaradi starostno odvisnih fizioloških značilnosti možganov v razvoju, ki vodijo do povečanega nevronskega vzbujanja in zmanjšane inhibicije. Večinoma so simptomatske in se pojavljajo ob prehodnih ali trajnih motnjah v delovanju osrednjega živčevja v sklopu različnih etioloških dejavnikov; le redko so posledica sindroma epilepsije pri novorojenčku. Klinična slika se razlikuje od tiste pri večjih otrocih ali odraslih. Napadi konvulzij pri novorojenčku so škodljivi za razvijajoče se možgane; zgodnja in natančna diagnoza je ključnega pomena. Ob sumu na NK je treba čim prej začeti spremljanje z amplitudno povprečenim ali klasičnim EEG, da se ocenijo skrb vzbujajoči klinični dogodki, odkrijejo subklinični napadi in oceni možganska električna aktivnost. Nujen in sistematičen pristop k natančni etiološki diagnozi je ključen za optimalno obvladovanje in oceno prognoze. Vrednotenje etiologije NK mora potekati sočasno z začetkom ustreznega zdravljenja. V odvisnosti od etiološkega in nekaterih drugih dejavnikov so NK povezane z razvojem trajnih nevroloških posledic: cerebralne paralize, duševne manjrazvitosti in postneonatalne epilepsije. Opredelitev prognostičnih kazalnikov je pomembna za oceno tveganja za nevrološko okvaro pri posameznem otroku ter za zgodnjo prepoznavo in zdravljenje morebitnih motenj v razvoju. V članku so opisane etiološke, klinične in terapevtske posebnosti ter izid otrok z neonatalnimi konvulzijami.

Pri ugotovljeni morfološki nepravilnosti pri plodu je cilj z vsemi razpoložljivimi diagnostičnimi metodami čim natančneje opredeliti naravo morfološke nepravilnosti, njen vpliv na razvoj ploda in novorojenčka, možnosti zdravljenja ter možnosti in kakovost preživetja. Rast, razvoj in stanje plodov z morfološkimi nepravilnostmi spremljamo z obdobnimi ultrazvočnimi pregledi v terciarnem centru, v katerem načrtujemo porod in zdravljenje, v sodelovanju s specialisti drugih strok. Če so kazalniki plodove rasti in njegovega stanja normalni, sama nepravilnost pa se dodatno ne spreminja, je smiselno načrtovati porod ob roku med 39. in 40. tednom gestacije. Pri večini morfoloških nepravilnosti je vaginalni porod prednostni način poroda. Izjema pri načinu poroda so lahko večji tumorji.

Tanja Premru-Sršen

Prispevek obravnava pogostejše bolezni pri novorojenčku, ki zahtevajo kirurško zdravljenje. Bolezni so razdeljene v sklope glede na prizadeti organski sistem oz. predel telesa. Opisani so osnovna patologija bolezni in glavni načini zdravljenja. Večji poudarek je na boleznih, ki lahko resneje neposredno ogrozijo življenje novorojenčka. Pri teh je tudi opisano, kako pristopiti k prvemu zdravljenju, da se stanje stabilizira in prepreči slabšanje do premestitve v ustanovo, v kateri bo potekalo nadaljnje zdravljenje.

Zlatenica pri novorojenčku je posledica neuravnotežene presnove bilirubina. Čeprav je večinoma blaga in fiziološkega izvora, ni vedno tako. Nekonjugirani bilirubin prečka krvno-možgansko pregrado in lahko povzroči encefalopatijo ali jedrni ikterus (kernikterus). Fototerapija kljub nekaterim neželenim stranskim učinkom velja za varno in učinkovito. Kadar nam z njo ne uspe učinkovito zmanjšati vrednosti bilirubina, uporabimo izmenjalno transfuzijo.

Matevž Trdan

Intraventrikularna in periventrikularna krvavitev (P/IVH) ter poškodba bele možganovine (angl. white matter injury, WMI) sta pomembna dejavnika poznejše razvojno-nevrološke okvare pri otrocih. V članku so za vsako posebej opisani etiopatogeneza, klinična slika in zdravljenje. Navedeni so preventivni ukrepi, zapleti in dolgoročna prognoza. Poudarjena sta pomen in vloga UZ-preiskave in MRI-preiskave pri diagnostiki.

Anemija zaradi nedonošenosti je ena najpogostejših diagnoz, s katerimi se srečamo v neonatalnih intenzivnih enotah, in se pojavlja predvsem pri nedonošenčkih s porodno težo manj kot 1500 g. Do anemije zaradi nedonošenosti pride zaradi nezadostnega izločanja eritropoetina kot odziv na hipoksijo in zaradi (iatrogene) izgube krvi, ob tem pa fiziološki procesi anemijo poslabšujejo. Pogosto je pri nedonošenčkih pridruženo pomanjkanje železa, kar navadno ugotovimo z merjenjem vrednosti feritina v krvi. Potekajo raziskave o uporabnosti drugih laboratorijskih kazalnikov, med njimi hepcidina. Pomembno mesto pri zdravljenju ima transfuzija eritrocitov, obenem pa poveča tveganje za prenos okužbe in preveliko obremenitev z železom. Za zdravljenje in preprečevanje anemije so razvili več oblik rekombinantnega humanega eritropoetina, ob katerem je vedno potrebno tudi nadomestno zdravljenje s pripravki železa.