Dihalna stiska pri novorojenčku

Dihalno stisko novorojenčka, ki je najpogostejši zaplet po rojstvu, obravnava tim zdravstvenih delav- cev pod vodstvom neonatologa oz. tisti zdravstveni delavec, ki je prvi pri novorojenčku v porodnem bloku ali na oddelku. Če je v ospredju takojšnja dihalna odpoved, sledimo protokolu ABCD, v primeru počasi nastajajoče in razvijajoče se dihalne stiske pa se odločamo glede na najverjetnejši vzrok, ki je privedel do dihalne stiske. V prispevku se bomo osredotočili na novorojenčka, pri katerem se dihalna stiska razvije takoj po rojstvu ali v prvih 12 urah po porodu. Najpomembnejši klinični znaki in simptomi, s katerimi se bomo v tem času srečali, saj se bomo morali odločati, kako pristopiti in zdraviti, so: akutna dihalna odpoved zaradi težav pri prehodu v zunajmaternično življenje, prehodna tahipneja novorojenčka, dihalna stiska zaradi aspiracije plodovnice, največkrat mekonijske, prirojena diafragmalna kila, persistentna pljučna arterijska hipertenzija, dihalna stiska zaradi pomanjkanja surfaktanta. Pri oceni so nam poleg kliničnih znakov in simptomov v pomoč še plinska analiza krvi, najbolje arterijske, če to ni mogoče, pa kapilarne, in tudi slikovna diagnostika pljuč in srca.

Štefan Grosek

Minimalno rokovanje

Prezgodaj rojeni novorojenčki so prikrajšani za razvoj v udobnem in varnem zavetju znotrajmaterničnega okolja, v katerem so zaščiteni pred negativnimi dražljaji zunanje okolice. Za prezgodnje rojstvo velikokrat ne poznamo pravega razloga, zato je to stresno tako za mamo kot za novorojenčka, ki je nepripravljen prijokal na svet. Osebje, ki skrbi za nedonošenčke, se mora pri svojem delu kar najbolj izogibati rutinskim posegom in postopkom. Sodobna zdravstvena nega zagovarja načelo individualizirane obravnave in prav tega morajo biti prezgodaj rojeni novorojenčki še posebej deležni, saj s tem zagotavljamo, da bo njihov razvoj potekal s čim manj zapleti in bosta z mamo lahko v najkrajšem času znova skupaj v varnem zavetju doma.

Anja Kastelic

Oskrba nedonošenčka v porodni sobi in intenzivni enoti

Nedonošeni so vsi otroci, ki so rojeni pred dopolnjenim 37. tednom nosečnosti. To je zelo heterogena skupina novorojenčkov, saj vanjo spadajo novorojenčki, rojeni v 24. tednu gestacije, ki so na meji viabilnosti oz. sposobnosti za življenje, pa tudi novorojenčki, rojeni v 36. tednu, ki so praktično že povsem zreli in za katere so značilna klinična stanja, povezana z njihovo relativno fiziološko in presnovno nezrelostjo. V porodni sobi moramo predvsem skrbeti za vzdrževanje telesne temperature, če je mogoče, odloženo prekinjamo popkovnico, pri umetnem predihavanju pa moramo paziti na pri- merno uporabo inspiratornih tlakov in dodatka kisika. Po sprejemu v intenzivno enoto moramo biti pozorni na zaplete, ki so značilni za nedonošenčke, jih pravočasno prepoznati in pravilno ukrepati.

Tina Perme

Prezgodnji porod

Prezgodnji porod je porod med 22 0/7 in 36 6/7 tedni nosečnosti. Pojavnost prezgodnjega poroda v Sloveniji je okoli sedemodstotna. Ukrepi ob grozečem prezgodnjem porodu vključujejo hospitalizacijo, transport in utero, ultrazvočno oceno materničnega vratu, velikosti ploda in količine plodovnice, določitev položaja posteljice, vstave in lege ploda. Ob vaginalnem pregledu odvzamemo bris nožnice na patogene bakterije. Naročimo laboratorijske izvide glede na klinično sliko. Ob velikem tveganju za prezgodnji porod v naslednjih sedmih dneh pred 34. tednom nosečnosti apliciramo glukokortikoide za dozorevanje plodovih pljuč. Pri porodu pred 32. tednom nosečnosti uporabimo magnezijev sulfat v infuziji za preprečevanje cerebralne paralize. Pri prezgodnjem predčasnem razpoku plodovih ovojev pred 34. tednom nosečnosti uvedemo antibiotično zaščito. Pri spontanem prezgodnjem porodu pred 37. tednom nosečnosti prav tako uvedemo antibiotično zaščito za preprečevanje zgodnje neonatalne sepse, povzročene s streptokokom skupine B. Tokolizo uporabimo predvsem za odložitev prezgodnjega poroda, ki omogoči transport in utero in aplikacijo maturacijske terapije.

Marijana Vidmar Šimic

Cepljenje v nosečnosti

Cepljenje v nosečnosti zagotavlja zaščito nosečnice in ploda pred nekaterimi potencialno nevarnimi okužbami. Poleg tega lahko s cepljenjem dosežemo pasivno zaščito novorojenčka. Cepljenji proti gripi ter oslovskemu kašlju, davici in tetanusu sta varni in ju svetujemo celotni populaciji nosečnic. Prav tako je na podlagi trenutnih dokazov strokovno upravičeno cepljenje nosečnic proti covidu-19 z mRNA-cepivi. Kontraindicirana so v nosečnosti živa cepiva, npr. proti ošpicam, mumpsu in rdečkam ter noricam. Preostala cepiva, npr. proti pnevmokoku, meningokoku, Haemophilus influenzae tipa B, hepatitisu B in hepatitisu A, so v nosečnosti indicirana le v specifičnih populacijah s povečanim tveganjem za te okužbe.

Marjana Vidmar Šivic