Sepsa pri novorojenčku je smrtno nevarno stanje, ki ga je treba pravočasno prepoznati ter ustrezno zdraviti, saj se le tako zmanjša možnost neugodnega izida. Glede na bolezenske znake jo delimo na zgodnjo in pozno sepso. Najpogostejša povzročitelja zgodnje neonatalne sepse sta Streptococcus agalactiae in Escherichia coli. Neonatalno sepso v bolnišnici, predvsem v enoti intenzivne terapije, najpogosteje povzročajo koagulazno negativni stafilokoki (KNS), redkeje Staphylococcus aureus in po Gramu negativne bakterije. Izkustveno antibiotično zdravljenje začnemo ob sumu na okužbo. Za antibiotično zdravljenje zgodnje neonatalne sepse uporabljamo kombinacijo ampicilina in gentamicina, v primeru meningitisa pa namesto aminoglikozida priporočamo cefalosporin tretje generacije. Neonatalno sepso v bolnišnici navadno zdravimo s kombinacijo vankomicina in gentamicina. Načela nadzorovane rabe antibiotikov v neonatologiji priporočajo, da se antibiotik ukine, če sum na sepso ni potrjen.

Marko Pokorn

Neonatalna sepsa je resno sistemsko obolenje, ki se pojavi v prvem mesecu življenja kot odziv na patogene mikroorganizme v krvnem obtoku. Glede na čas po rojstvu, v katerem se razvijejo klinični znaki, jo delimo na zgodnjo in pozno sepso. Pri zgodnji se razvijejo v 72 urah po rojstvu oziroma prvem tednu življenja, največkrat je posledica vertikalnega prenosa, izkustveno zdravljenje pa zajema kombinacijo ampicilina in gentamicina. Pozna sepsa se razvije po 72 urah oziroma po prvem tednu življenja kot posledica horizontalnega prenosa, svetovana je kombinacija gentamicina in vankomicina. Za uspešno zdravljenje sta bistvenega pomena zgodnja prepoznava in uvedba izkustvene antibiotične terapije, ki jo pozneje prilagodimo glede na izvide hemokultur. Ob napredovanju sepse se lahko razvije septični šok, za katerega kljub širokim možnostim zdravljenja še vedno velja velika smrtnost. Največkrat se kaže s srčno odpovedjo in sočasno odpovedjo več organov. Takoj po postavitvi suma na razvoj septičnega šoka je treba začeti tekočinsko reanimacijo in antibiotično zdravljenje, če je potrebno, se odločimo tudi za vazopresorna in inotropna zdravila, dihalno podporo in v skrajni meri za zunajtelesno membransko oksigenacijo (ECMO).

Iza Predanič Drobne

Streptokok skupine B je najpogostejši povzročitelj okužb in umrljivosti pri novorojenčkih. Tveganje za neonatalno sepso se zmanjša ob pravočasni prepoznavi koloniziranih nosečnic in ustrezni antibiotični zaščiti. Antibiotična priporočila morajo slediti pojavnosti bakterij in njihovi občutljivosti, zato so predmet rednih revizij. V prispevku so predstavljena ključna izhodišča in trenutno veljavna priporočila za uporabo obporodne antibiotične zaščite za zaščito novorojenčka in porodnice iz leta 2017, pripravlja pa se revizija za morebitne popravke glede na spremembe občutljivosti nekaterih povzročiteljev okužb v obporodnem obdobju.

Okužbe so na tretjem mestu med vzroki za umrljivost v neonatalnem obdobju, takoj za prirojenimi napakami in zapleti med porodom oz. zapleti zaradi prezgodnjega poroda. Do okužbe lahko pride pred ali med porodom ali po porodu. Okužbe pred porodom lahko vodijo v splav, mrtvorojenost, prezgodnji porod ali se kažejo z značilnimi znaki prirojenih okužb. Okužbe med porodom se najpogosteje kažejo z znaki zgodnje neonatalne sepse. Okužbe, do katerih pride po porodu, se kažejo z znaki pozne neonatalne sepse, pri čemer lahko nastanejo tudi hude dolgoročne posledice, zlasti če okužbo spremlja meningitis. Najpogostejši povzročitelj invazivne neonatalne okužbe v razvitih državah je streptokok skupine B (SGB). Glede na porast števila okužb s hipervirulentnim klonom SGB in velik delež omenjenega klona tudi med kolonizacijskimi izolati je smiselna uvedba stalnega genetskega nadzora in univerzalnega presejanja nosečnic na kolonizacijo s SGB.

Tina Perme

Okužbe so eden glavnih vzrokov za obporodni umrljivost in obolevnost. Nekatere so med porodom še posebno nevarne za plod. Med temi sta najpomembnejša virus herpesa (virus herpes simplex, HSV) in streptokok skupine B (Streptococcus agalactiae ali angl. streptoccocus group B, SGB).

Okužba nosečnice s SGB je lahko razlog za prezgodnji porod, mrtvorojenost in okužbe novorojenčkov v poporodnem obdobju. V Sloveniji žal še ni zakonsko urejeno presejanje na SGB v okviru prenatalnega varstva, se pa lahko ženske odločijo za samoplačniško testiranje. Antibiotična profilaksa namreč v 90 odstotkih zmanjša tveganje za zgodnje invazivne posledice okužbe pri plodu. Med porodom se plod lahko okuži z naslednjimi povzročitelji: virusi (HSV, virusom hepatitisa B (angl. hepatitis B virus, HBV)) in bakterijami (enterobakterijami, SGB, klamidijami, ureaplazmo, gonokokom). Zgodnje neonatalne okužbe (0−6 dni) so posledica vertikalnega prenosa bakterije pri koloniziranih nosečnicah med vaginalnim porodom. Običajno nastanejo v prvih 24–48 urah življenja in se kažejo s klinično sliko sistemske okužbe, dihalne stiske, pljučnice ali sepse in manj pogosto (5–10 %) meningitisa. Izjemnega pomena je torej preprečevanje okužb ter s tem zmanjšanje perinatalne maternalne in neonatalne obolevnosti in umrljivosti.

Tanja Premru Sršen