Neonatalna sepsa je resno sistemsko obolenje, ki se pojavi v prvem mesecu življenja kot odziv na patogene mikroorganizme v krvnem obtoku. Glede na čas po rojstvu, v katerem se razvijejo klinični znaki, jo delimo na zgodnjo in pozno sepso. Pri zgodnji se razvijejo v 72 urah po rojstvu oziroma prvem tednu življenja, največkrat je posledica vertikalnega prenosa, izkustveno zdravljenje pa zajema kombinacijo ampicilina in gentamicina. Pozna sepsa se razvije po 72 urah oziroma po prvem tednu življenja kot posledica horizontalnega prenosa, svetovana je kombinacija gentamicina in vankomicina. Za uspešno zdravljenje sta bistvenega pomena zgodnja prepoznava in uvedba izkustvene antibiotične terapije, ki jo pozneje prilagodimo glede na izvide hemokultur. Ob napredovanju sepse se lahko razvije septični šok, za katerega kljub širokim možnostim zdravljenja še vedno velja velika smrtnost. Največkrat se kaže s srčno odpovedjo in sočasno odpovedjo več organov. Takoj po postavitvi suma na razvoj septičnega šoka je treba začeti tekočinsko reanimacijo in antibiotično zdravljenje, če je potrebno, se odločimo tudi za vazopresorna in inotropna zdravila, dihalno podporo in v skrajni meri za zunajtelesno membransko oksigenacijo (ECMO).
Iza Predanič Drobne