Izmenjalna transfuzija (IT) je postopek, s katerim kljub invazivnosti kar najbolj nežno zamenjamo pomemben delež krvi v obtoku in s tem odstranimo najrazličnejše snovi (tarčne škodljive snovi). Z odstranjenim izračunanim teoretičnim volumnom poleg tarčne snovi sočasno odstranimo tudi nekatere druge v krvi prisotne snovi, kar je pomembno za razumevanje pričakovanih stranskih učinkov. Najpogosteje se uporablja kot terapija pri kritični zlatenici ali pomembni hemolizi, ki spremlja hemolitično bolezen pri novorojenčku (HBN) zaradi AB0- ali Rh-neskladij. Izmenjalna transfuzija je v neonatologiji pomemben terapevtski postopek pri številnih redkih in težkih kliničnih stanjih. Sam poseg ni brez tveganja za bolnika; za obvladovanje tveganja so zato ključne dobra priprava, pravočasna izvedba ter pravilna tehnika. V prispevku bomo podrobneje predstavili indikacije, ključne korake same izvedbe, možne prilagoditve in stranske učinke izmenjalne transfuzije.

Pri novorojenčkih poteka intenziven razvoj fizioloških funkcij, kar vodi do sprememb v farmakokinetiki zdravilnih učinkovin v primerjavi z odraslimi. Višji želodčni pH, upočasnjeno praznjenje želodca in spremenjena motiliteta lahko spremenijo absorpcijo zdravilnih učinkovin po peroralni poti. Pri dermalni uporabi se zaradi večje permeabilnosti kožne pregrade, večje prekrvitve kože in večje površine kože glede na telesno maso lahko več zdravilne učinkovine absorbira skozi novorojenčkovo kožo, kar poveča tveganje za sistemske neželene učinke. Rektalna in intramuskularna absorpcija zdravilnih učinkovin sta pri novorojenčkih in dojenčkih precej variabilni ter odvisni od številnih dejavnikov. Drugačna porazdelitev zdravilnih učinkovin pri novorojenčkih je lahko posledica drugačne telesne sestave in/ali sprememb v plazemskih beljakovinah. Ledvična in jetrna funkcija sta pri novorojenčkih nezreli, posledica tega pa sta manjši očistek zdravilnih učinkovin in daljši razpolovni čas. Poznavanje spremenjenih farmakokinetič- nih procesov pri novorojenčkih pripomore k načrtovanju ustreznega odmerjanja zdravil, katerega rezultat bosta učinkovito in varno zdravljenje.

Elektrolitske motnje so lahko vzrok ali posledica slabšega kliničnega stanja novorojenčka, zato jih je treba prepoznati in ustrezno obravnavati. Zaradi nezrelosti ledvic je uravnavanje elektrolitskega ravnovesja pri novorojenčku že v osnovi oslabljeno. Tudi uravnavanje glukoze je po rojstvu okrnjeno, motnje v presnovi glukoze pa so pri novorojenčkih med pogostejšimi težavami.

Leta 2005 je bilo v treh velikih multicentričnih randomiziranih raziskavah novorojenčkov z neonatalno encefalopatijo (NE) ugotovljeno, da blaga terapevtska hipotermija (TH) (33,5 oC), ki traja 72 ur, izboljša izid testa Bailey III v starosti 18–24 mesecev v primerjavi z nehlajenimi novorojenčki. Naslednje leto je ameriški Nacionalni inštitut za otroško zdravje in razvoj (angl. National Institute of Child Health and Human Development, NICHD) priporočil, da se TH uvede v zdravljenje v enotah za intenzivno terapijo, ki lahko sledijo protokolom velikih raziskav. Leta 2013 je Jacobs za zbirko Cochrane ugotovila, da je bilo do takrat hlajenih več kot 1505 novorojenčkov z NE, zajetih v 11 randomiziranih raziskavah, pri katerih je TH pomembno izboljšala razvojne izide pri zmerni NE in zmanjšala smrtnost pri zmerni in hudi NE. V istem času so pri hlajenih otrocih iz prvih randomiziranih raziskav v predšolskem obdobju potrdili nekoliko boljše izide v psihofizičnem razvoju kot pri nehlajenih, vseeno pa so opazili motnje v razvoju. Za šolsko obdobje so pred kratkim v več raziskavah opozorili na slabše razvojne dosežke hlajenih novorojenčkov v primerjavi z zdravimi otroki in predlagali izboljšanje TH.

V prispevku bomo opisali prognostični pomen različnih diagnostičnih metod med TH in omenili še odprta vprašanja pri TH: vključitev poznih nedonošenčkov (33–35 tednov gestacije), novorojenčkov z blago NE in širitev terapevtskega okna s 6 na 12 ali celo 24 ur po rojstvu.

Laboratorijske preiskave so pomemben element v diagnostiki in zdravljenju nedonošenčkov in bolnih novorojenčkov. Zaradi majhnosti organizma je odvzem krvi pri novorojenčku težaven, laboratorijska analiza pa pogosto otežena tako zaradi majhne količine krvi kot številnih predanaliznih napak, ki so pri novorojenčkih pogoste. Poznavanje orientacijskih laboratorijskih vrednosti, ki se pri novorojenčku lahko precej razlikujejo od referenčnih vrednosti večjih otrok in odraslih, je prvi pogoj za ustrezno vrednotenje rezultatov laboratorijskih preiskav. V prispevku obravnavamo posebnosti odvzema krvi pri novorojenčku in pogostejše predanalizne dejavnike, ki vplivajo na analizo krvi, in predstavimo patofiziološke posebnosti pri novorojenčkih, ki vplivajo na laboratorijske meritve biokemičnih preiskav, krvne slike in možganske tekočine.