Pozni prezgodnji porod – pogled porodničarja in neonatologa

V zadnjem desetletju se povečuje pojavnost poznega prezgodnjega poroda, ki je opredeljen kot porod med 34. 0/7 in 36. 6/7 tedni nosečnosti. Razlogi so lahko pri nosečnici in/ali plodu oz. je razlog stanje posteljice ali maternice. Otrokom, rojenim v tem obdobju, rečemo »pozni nedonošenčki« in so zaradi primerljivih mer (porodne teže, dolžine …) ob rojstvu ter poimenovanja »rojeni blizu termina« večinoma obravnavani na običajnih oddelkih za novorojenčke in odpuščeni domov podobno kot donošeni vrstniki. Čeprav so največja podskupina prezgodaj rojenih otrok, je šele v zadnjih letih tem otrokom namenjenih več raziskav, ki so dokazale, da imajo v primerjavi z donošenimi novorojenčki omejene sposobnosti prilagajanja na življenje zunaj maternice: pogosteje so podhlajeni, imajo hipoglikemijo, dihalno stisko, zlatenico, bakterijsko okužbo, slabše se hranijo, pogosto so po odpustu sprejeti nazaj v bolnišnico, kar vpliva tudi na organizacijo zdravstvene oskrbe in ceno zdravljenja. Pozno prezgodnje rojstvo ima lahko tudi dolgoročne posledice.

Kljub znanim neonatalnim zapletom je v nekaterih primerih sprožitev poroda ali načrtovani carski rez pred dopolnjenim 37. tednom nosečnosti medicinsko indiciran, saj je lahko tveganje ob nadaljevanju nosečnosti za nosečnico in/ali plod večje od tveganja pri poznem prezgodnjem porodu za novorojenčka. V tem primeru je priporočljivo maturacijsko zdravljenje s glukokortikoidi, saj tudi po dopolnjenem 34. tednu nosečnosti zmanjša zaplete, povezane z nedonošenostjo, predvsem pojavnost dihalne stiske pri novorojenčku.

 

Lilijana Kornhauser Cerar

Oskrba novorojenčka, majhnega za gestacijsko starost

Novorojenčki, pri katerih je bil zaradi genetskih ali okoljskih dejavnikov prisoten zastoj plodove rasti, so lahko ob rojstvu majhni za gestacijsko starost, saj med nosečnostjo ne dosežejo polnega potenciala rasti. Ti novorojenčki imajo večje tveganje za obolevnost in umrljivost. V članku obravnavamo klinične značilnosti, možne zaplete in obravnavo teh otrok po rojstvu.

Matevž Trdan

Zastoj plodove rasti – kdaj in kako končati nosečnost

Zastoj plodove rasti je pomemben vzrok za perinatalno umrljivost in obolevnost. Diagnoza zastoja plodove rasti je težavna. Dogovor Delphi je mednarodni dogovor o definiciji zastoja plodove rasti. Ginekolog porodničar, ki nosečnost spremlja, ima pomembne in zahtevne naloge: prepoznavo zastoja plodove rasti, ustrezen nadzor ob zastoju plodove rasti in ustrezno načrtovanje poroda. V prispevku so predlagani načini spremljanja takih nosečnosti in načrtovanja poroda.

 

Tanja Premru Sršen

Preeklampsija in eklampsija med porodom

Preeklampsija je bolezen, ki se pojavlja samo v nosečnosti oz. takoj po porodu in je povezana z okvarami številnih organskih sistemov. Nosečnico s preeklampsijo med porodom nadziramo v porodnem bloku – redno spremljamo arterijski krvni tlak in diurezo ter redno nadzorujemo kri in urin. Z antihipertenzivi ohranjamo visok krvni tlak v normalnih vrednostih. Za preprečevanje eklamptičnih napadov pri nosečnici s težko preeklampsijo uporabljamo magnezijev sulfat. Pri težki preeklampsiji je končanje nosečnosti edini uspešni način zdravljenja. Glede na to, da je edino zdravilo za preeklampsijo porod, se o končanju nosečnosti odločamo glede na težavnost preeklampsije in gestacijsko starost. Odločitev o načinu poroda (vaginalni porod ali carski rez) je odvisna od stanja ploda, višine nosečnosti in zrelosti materničnega vratu. Če je treba nosečnost končati pred 34. tednom ter stanje nosečnice in ploda to dovoljuje, prejme nosečnica maturacijsko terapijo z glukokortikoidi. Ob eklamptičnem napadu je edino uspešno zdravljenje porod. Odločitev za porod je pri gestacijski starosti manj kot 37 tednov, predvsem pa pri manj kot 34 tednih nosečnosti lahko povezana s številnimi zapleti, kot sta večja neonatalna obolevnost in umrljivost.

 

Vesna Fabjan Vodušek

Oskrba novorojenčka matere, ki zlorablja prepovedane snovi – pogled medicinske sestre

Zdravstvena nega ima pomembno vlogo pri obravnavi nosečnic, ki so odvisne od prepovedanih snovi. Opioidi in druge prepovedane droge, ki jih je mati uživala med nosečnostjo, različno vplivajo na razvoj ploda in izraženost klinične slike odtegnitve pri novorojenčku. Ob rojstvu vir prepovedane snovi usahne in novorojenček je v nevarnosti, da razvije neonatalni abstinenčni sindrom. Prepoznavanje in zdravljenje odtegnitvenega sindroma pri novorojenčku olajšata težave in preprečita lahko tudi smrtno nevarne zaplete. Vključevanje staršev v oskrbo ima pomembno vlogo pri navezovanju stika in pridobivanju znanja o otrokovem vedenju, kar jim tudi po odhodu v domače okolje pomaga prebroditi težave, ki jih ima otrok zaradi odtegnitve. Poleg zdravljenja in vključevanja staršev je pomembno tudi podporno zdravljenje, ki ga omogoča primerna zdravstvena nega. V svetu in pri nas narašča število ljudi, ki uživajo eno ali več prepovedanih drog, med njimi so tudi ženske v rodnem obdobju. Vsako leto se tako rodi vedno več novorojenčkov materam odvisnicam, ki so že intrauterino prikrajšani za zdravo in normalno rast in razvoj.

Jelka Kolaković