Ultrazvočna ocena srčnih spojev

Srčni spoji so pogoste najdbe v novorojenčkovem obdobju, lahko so sestavni del fiziološkega procesa po rojstvu otroka ali pa so del izoliranih ali kompleksnih prirojenih srčnih napak. Za pravočasno in ustrezno obravnavo novorojenčkov s srčnimi spoji je pomembno poznavanje lastnosti spojev in možnih posledic na različnih organskih sistemih. Metoda izbora za ugotavljanje, prepoznavanje fiziologije in spremljanje učinkov spoja je ultrazvok srca, v pomoč so nam klinična slika, elektrokardiogram in rentgenska slika prsnih organov. Pri hemodinamski oceni srčnih spojev si pomagamo tako z ultrazvočnimi kot kliničnimi kriteriji. Spoji pred trikuspidalno zaklopko povečajo desne srčne votline, spoji za trikuspidalno zaklopko pa pretežno leve srčne votline. Tipični predstavnik srčnega spoja pred trikuspidalno zaklopko je defekt preddvornega pretina, spoja za trikuspidalno zaklopko defekt prekatnega pretina in spoja na nivoju velikih žil odprt Botallov vod. Z osnovnimi ultrazvočnimi tehnikami lahko opredelimo vrsto, velikost in hemodinamsko pomembnost spoja, nadgradnjo predstavlja tridimenzionalni ultrazvok srca, ki pa še ni povsod dostopen za vsakdanjo klinično uporabo.

Teja Senekovič Kojc

Ultrazvočna ocena delovanja srčnih prekatov in pljučne arterijske hipertenzije pri novorojenčku

Ultrazvočna ocena delovanja srčnih prekatov in pljučne arterijske hipertenzije predstavlja pomembno znanje pri vodenju novorojenčkov v neonatalnih in pediatričnih enotah intenzivne medicine. S poznavanjem osnovnih ultrazvočnih tehnik lahko kvalitativno in kvantitativno ocenimo kazalce sistolične in diastolične funkcije levega prekata, desnega prekata ter pljučne arterijske hipertenzije. Pri interpretaciji izvidov so nam v pomoč referenčne vrednosti, ki so prilagojene za novorojenčkovo obdobje in so dosegljive na spletnih straneh; v prispevku predstavljamo ključne ultrazvočne kazalce v tabelah. Zavedati se moramo omejitev pri uporabi ultrazvočne preiskave srca in pljučne arterijske hipertenzije in možnosti napačne interpretacije, zato si pri razumevanju patofizioloških procesov na srcu in pljučnem žilju pomagamo še s klinično sliko, dodatnimi preiskavami ter z rednim ultrazvočnim spremljanjem učinkov zdravljenja. Nadgradnjo predstavljajo novejše ultrazvočne tehnike, kot so metode deformacije miokarda in tridimenzionalni ultrazvok srca. 

(Ante Burmas)

Vzroki kardiomiopatij pri otrocih s poudarkom na novorojenčkovem obdobju

Kardiomiopatije so kompleksne bolezni srčne mišice. Lahko, a redkeje se pojavijo že v novorojenčkovem obdobju. Najpogostejši sta dilatativna in hipertrofična kardiomiopatija, redkejše pa so restriktivna kardiomiopatija, nekompakcijska kardiomiopatija in kardiomiopatija, povezana z aritmogenimi dejavniki. Klinična slika novorojenčkov s kardiomiopatijo je lahko zelo raznolika, prav tako pa so raznoliki tudi vzroki za difuzno bolezen srčne mišice – vse od genetskih do sistemskih bolezni in tudi dejavnikov okolja. Pri obravnavi kardiomiopatij je pomembna čim hitrejša prepoznava ter interdisciplinarni pristop, žal pa so možnosti zdravljenja še omejene in upamo, da se bo to dejstvo v prihodnosti z napredkom in novimi dognanji spremenilo. V članku bomo opisali oblike kardiomiopatij (po morfofunkcionalni klasifikaciji) in najpogostejše vzroke za posamezne kardiomiopatije pri otrocih s posebnim poudarkom na novorojenčkovem obdobju.

Saša Ilovar Strehar

Svetovanje pri prirojenih srčnih napakah

V zadnjih letih postaja genetsko svetovanje in testiranje vedno bolj pomemben sestavni del multidisciplinarne obravnave otrok s prirojenimi srčnimi napakami. Tradicionalno smo na genetske vzroke pomislili v sklopu sindromskih slik, z vse večjo dostopnostjo eksomskega in genomskega sekvenciranja pa odkrivamo tudi nove gene, povezane z ogroženostjo za razvoj izoliranih razvojnih nepravilnosti srca.

Nekatere genetske predispozicije, povezane s prirojenimi srčnimi napakami, predstavljajo tveganje tudi za razvoj drugih bolezni srca (aritmij, kardiomiopatij) ter za pojav nevrorazvojne simptomatike. S pravočasno diagnostiko lahko družinam svetujemo glede možnosti spremljanja, zdravljenja in tudi glede reproduktivnih odločitev. Pred genetskim testiranjem družinam priporočamo genetsko svetovanje.

(Barbara Stojanov)

Slovenska priporočila pri okužbi s parvovirusom B19 v nosečnosti

V Zdravniškem vestniku objavljena priporočila pri okužbi s parvovirusom B19 v nosečnosti:

Izvleček
Parvovirus B19 (B19V) povzroča pri otrocih in mlajših odraslih večinoma blago bolezen erythema infectiosum ali peto otroško bolezen. V nosečnosti se virus v 33–51 % lahko prenese na plod, pri katerem lahko zaradi inhibicije eritropoeze povzroči hudo anemijo, neimunski fetalni hidrops ali fetalno smrt. Vpliva tudi na srčno mišico, centralni živčni sistem in kosti ter najverjetneje lahko povzroči tudi kasnejši zastoj v nevrološkem razvoju pri otrocih. Ocenjujejo, da je 25–45 % nosečnic seronegativnih, zato je možnost sveže okužbe v nosečnosti velika. Okužbo z B19V pri nosečnici ugotavljamo z določanjem specifičnih IgM in IgG protiteles in v dvomu z določanjem virusne DNA z metodo PCR. Pri plodu okužbo z B19V zanesljivo ugotavljamo z določanjem virusne DNA v plodovnici. Pri sumu na okužbo pri plodu ali potrjeni okužbi plod tedensko ultrazvočno spremljamo v terciarnem centru. Ob prvih znakih anemije ali hidropsa pri plodu plod zdravimo z intrauterino transfuzijo. Za preprečevanje sveže okužbe z B19V v nosečnosti je potrebno o tveganjih za plod ozaveščati ženske in zdravstvene delavce. V prispevku so objavljena priporočila za obravnavo nosečnic s tveganjem za okužbo, s sumom na okužbo ali potrjeno okužbo z B19V.

Prenesi članek