Zdrav novorojenček in odpust domov

S prehodom večine porodov v porodnišnice se je izboljšalo preživetje mater in novorojenčkov, prav tako se je zmanjšala njihova obolevnost. Po drugi strani pa rojevanje v tujem okolju, ločeno od družine, vpliva na povečanje stresa pri materi in posledično pri otroku.
Porodnišnice nenehno izboljšujejo razmere za porodnice in poskušajo upoštevati njihove želje. Omogočena je navzočnost partnerja ali svojcev ob porodu, sobivanje otroka in matere ter čimprejšnje odpuščanje matere in otroka domov.

Pri skrajševanju ležalne dobe se postavlja vprašanje, kako hitro po porodu lahko mati in otrok odideta domov, da je to zanju še varno.
Večina držav, tudi Slovenija, je na podlagi raziskav o obolevnosti mater in novorojenčkov po odpustu iz porodnišnice izdala priporočila in standarde, ki jih je treba upoštevati pri načrtovanju odpusta. Odpust je treba načrtovati individualno, za vsako mater in otroka posebej.

Pred odpustom mora novorojenčka natančno pregledati pediater, otrok mora imeti opravljena presejalna testiranja in cepljenja skladno s programom. Večina novorojenčkov, rojenih vaginalno ob roku in brez hujših težav zaradi prehoda, lahko varno zapusti porodnišnico 48–72 ur po rojstvu. Po carskem rezu je priporočen odpust po 96 urah. Pozni nedonošenčki, ki so sicer zdravi, ostanejo navadno v porodnišnici nekoliko dlje.

Pri zgodnjem odpustu, pred 48 urami otrokove starosti, je za otroka priporočen ponovni pregled v naslednjih dveh dneh po odpustu, ko opravimo tudi presnovne presejalne teste. Starši morajo biti seznanjeni z možnimi zapleti zaradi zgodnjega odpusta.
Ob odpustu damo staršem napotke, kje lahko poiščejo strokovno pomoč ob morebitnih težavah. V Sloveniji vsako porodnico že dan po odpustu na domu obišče diplomirana patronažna medicinska sestra s posebnimi znanji o oskrbi otročnice in novorojenčka, pregled pri pediatru pa je načrtovan 3–4 tedne po odpustu iz porodnišnice.

 

Irena Cetin Lovšin

Ponovni sprejem otročnice v porodnišnico

Poporodno obdobje ali puerperij je obdobje, ki traja od poroda do izginotja anatomskih in fizioloških sprememb nosečnosti. Največkrat je opredeljeno kot obdobje prvih šestih tednov po porodu. V tem obdobju, po naših podatkih, približno deset odstotkov otročnic poišče zdravniško pomoč, en odstotek pa potrebuje ponovno hospitalizacijo.

 

Eva Bojc Šmid

Odpust otročnice iz porodnišnice

Poporodno obdobje (puerperij) je obdobje, ki se začne po rojstvu ploda in posteljice z ovoji ter traja od šest do osem tednov. V poporodno obravnavo sta vključena otročnica in novorojenec, optimalno pa je, da sodeluje celotna novonastala družina. Zaradi velikih razlik v povprečnem trajanju hospitalizacije po porodu med posameznimi državami vse do danes še ni bila sprejeta standardna definicija zgodnjega odpusta po porodu. Mnenja o tem, ali je krajše bivanje v po- rodnišnici škodljivo ali koristno, so deljena. Sodeč po dostopnih raziskavah in razpoložljivih podatkih se čas odpusta iz porodnišnice – pod pogojem, da se mati počuti dobro ter nima predhodnih težav in bolezni – lahko skrajša na 24 ur po vaginalnem porodu ali porodu s carskim rezom. Ker je zgodnji odpust po porodu vse pogostejši in vse bolj običajen, postaja vse pomembnejša tudi poporodna obravnava otročnice in novorojenčka na domu. Po zgodnjem odpustu je potrebna neprekinjena obravnava, ki jo izvaja patronažna medicinska sestra, mogoča pa je le, kadar porodnišnica ustrezno in pravočasno obvešča o potrebi po takšni obravnavi.

 

David Lukanović

Varstvo delavcev zaradi nosečnosti in starševstva

Delavci imajo med nosečnostjo in starševstvom pravico do posebnega varstva v delovnem razmerju. V Ustavi RS je določeno, da država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere. Najpomembnejše pravice nosečnic in staršev so v slovenski zakonodaji opredeljene v Zakonu RS o delovnih razmerjih in Zakonu RS o starševskem varstvu in družinskih razmerjih. Namen posebnega delovnopravnega varstva, povezanega s starševstvom, je, da delavkam in delavcem omogoči ustrezno usklajevanje njihovih poklicnih in družinskih obveznosti ter jim zagotovi potrebno posebno varstvo. V sporu, povezanem z uveljavljanjem posebnega varstva zaradi nosečnosti in starševstva, dokazno breme nosi delodajalec. Delodajalec mora delavcem omogočiti lažje usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti.

 

Liljana Dreu

Načini umetnega predihavanja in akutni zapleti

Za uspešen prehod iz fetalnega v neonatalno življenje so pomembne velike srčno-žilne prilagoditve v tem obdobju, pri tem pa je včasih potrebna pomoč z umetnim predihavanjem. Potrebe bolnika po umetnem predihavanju so odvisne predvsem od mehanskih lastnosti dihalnega sistema in vrste motnje v izmenjavi plinov. Nastavitve ventilatorja prilagajamo glede na želeno spremembo v plinski analizi krvi. Med neinvazivne načine umetnega predihavanja spadajo predihavanje z visokopretočnim kisikom, kontinuirani pozitivni tlak v dihalnih poteh (CPAP) in sinhronizirano intermitentno predihavanje s pozitivnim tlakom skozi nos (SNIPPV, PTV) ter visokofrekvenčne oscilacije (nHFO). Uporaba CPAP se priporoča predvsem pri izjemno nedonošenih novorojenč- kih takoj po rojstvu za vzpostavitev ustreznih pljučnih volumnov in funkcionalne rezidualne kapacitete. Indikacije za prehod na invazivno umetno predihavanje so FiO2 med 0,4 in 0,6 za vzdrževanje ciljne saturacije, PaCO2 več kot 8–9,3 kPa in pH manj kot 7,20–7,25, pogoste epizode apneje, bradikardije in desaturacije, ki potrebujejo stimulacijo ali pomoč z dihalnim balonom, močno povečano dihalno delo in srčno-žilna nestabilnost. Invazivno umetno predihavanje je lahko asistirano ali kontrolirano, lahko je tlačno ali volumsko kontrolirano, ob slabi razpetosti (predihanosti) pljuč ali pljučni hipertenziji pa so zelo uporabne tudi visokofrekvenčne oscilacije. Med umetnim predihavanjem se lahko pojavijo zapleti, kot so kopičenje zraka zunaj dihalnih poti (v prsnem košu), odprt Botallov vod (odprti duktus arteriosus, PDA), krvavitev v pljuča, retinopatija nedonošenosti in nevrološki zapleti. Treba se je zavedati prednosti in omejitev posameznih načinov ventilacije, natančno spremljati njihove učinke tako na dihala kot na druge organske sisteme in čas umetnega predihavanja čim bolj omejiti.

Tina Perme