Za uspešen prehod iz fetalnega v neonatalno življenje so pomembne velike srčno-žilne prilagoditve v tem obdobju, pri tem pa je včasih potrebna pomoč z umetnim predihavanjem. Potrebe bolnika po umetnem predihavanju so odvisne predvsem od mehanskih lastnosti dihalnega sistema in vrste motnje v izmenjavi plinov. Nastavitve ventilatorja prilagajamo glede na želeno spremembo v plinski analizi krvi. Med neinvazivne načine umetnega predihavanja spadajo predihavanje z visokopretočnim kisikom, kontinuirani pozitivni tlak v dihalnih poteh (CPAP) in sinhronizirano intermitentno predihavanje s pozitivnim tlakom skozi nos (SNIPPV, PTV) ter visokofrekvenčne oscilacije (nHFO). Uporaba CPAP se priporoča predvsem pri izjemno nedonošenih novorojenč- kih takoj po rojstvu za vzpostavitev ustreznih pljučnih volumnov in funkcionalne rezidualne kapacitete. Indikacije za prehod na invazivno umetno predihavanje so FiO2 med 0,4 in 0,6 za vzdrževanje ciljne saturacije, PaCO2 več kot 8–9,3 kPa in pH manj kot 7,20–7,25, pogoste epizode apneje, bradikardije in desaturacije, ki potrebujejo stimulacijo ali pomoč z dihalnim balonom, močno povečano dihalno delo in srčno-žilna nestabilnost. Invazivno umetno predihavanje je lahko asistirano ali kontrolirano, lahko je tlačno ali volumsko kontrolirano, ob slabi razpetosti (predihanosti) pljuč ali pljučni hipertenziji pa so zelo uporabne tudi visokofrekvenčne oscilacije. Med umetnim predihavanjem se lahko pojavijo zapleti, kot so kopičenje zraka zunaj dihalnih poti (v prsnem košu), odprt Botallov vod (odprti duktus arteriosus, PDA), krvavitev v pljuča, retinopatija nedonošenosti in nevrološki zapleti. Treba se je zavedati prednosti in omejitev posameznih načinov ventilacije, natančno spremljati njihove učinke tako na dihala kot na druge organske sisteme in čas umetnega predihavanja čim bolj omejiti.
Tina Perme