Dojenje je za dojenčke najbolj naraven in optimalen način prehranjevanja. Njegova uspešnost je odvisna tako od matere kot od dojenčka. Pomembno vlogo pri vzpostavljanju dojenja imajo tudi zdravstveni delavci, ki doječo mater spremljajo in ji zagotavljajo strokovno pomoč. Najpogostejši vzrok, da ženske nehajo dojiti, je premajhna količina mleka. Večinoma lahko težavo rešimo z optimiziranjem tehnike in pogostosti dojenja. Zdravila, ki naj bi spodbudila nastajanje mleka (npr. domperidon), se zaradi vprašljive varnosti in učinkovitosti rutinsko ne priporočajo. Bolečine v bradavicah ali dojkah so drugi najpogostejši vzrok, da se ženske odločijo za prene- hanje dojenja. Pojavljajo se zaradi poškodbe bradavice (posledica neustrezne tehnike sesanja ali črpanja mleka), napetih dojk, zamašenih vodov, okužb, prevelike količine mleka idr. Med vnetja dojk prištevamo laktacijski mastitis in absces dojke; pri vnetju je potrebna antibiotična terapija, ob abscesu tudi kirurška drenaža. Pri nekaterih ženskah v prvih dneh dojenja opažamo krvav izcedek, ki je po navadi prehoden in mine v nekaj dneh. Ob prisotnosti bolečine pri dojenju in hkratne glivične okužbe pri plodu moramo pomisliti tudi na glivično okužbo dojke. Za uspešno dojenje sta izjemno pomembna kožni stik in prvi podoj, zato je materam, ne glede na način poroda, treba omogočiti čimprejšnji kožni stik z novorojenčkom in začetek dojenja.
Polona Pečlin