Zaradi napredka perinatologije in neonatologije se meja viabilnosti oz. sposobnosti za življenje pomika k vse nižji gestacijski starosti, vendar imajo lahko preživeli posledice, kar je razlog za klinične in etične polemike o postopkih v nosečnosti, oživljanju novorojenčka in poznejših postopkih za vzdrževanje življenja. Pri obravnavi nosečnic z grozečim zelo prezgodnjim porodom in njihovih plodov/novorojenčkov mora medicinsko osebje upoštevati etična načela dobronamernosti in neškodovanja, spoštovanja avtonomije ter načelo pravičnosti, ki vključuje ne le enako obravnavo podobnih primerov, temveč tudi učinkovito uporabo razpoložljivih virov. Zaradi boljšega izida zdravljenja zelo nezrelega novorojenčka je treba nosečnico premestiti v terciarni center. Ker je pred 23. tednom nosečnosti možnost preživetja brez posledic izjemno majhna, z vidika dobronamernosti ni obveze za zagotavljanje agresivnejše porodniške ali neonatalne obravnave. Pri 23 tednih gestacije je odločitev manj jasna, zato je ob dvomu bolje zgodaj začeti postopke oživljanja, ob zapletih pa otroku zagotoviti le podporno nego. Pri gestaciji 24 tednov in več je zaradi možnosti za preživetje brez posledic obveza ukrepanja (izvedba carskega reza zaradi indikacije pri plodu, oživljanje po rojstvu in sprejem na intenzivno enoto) smiselna in razumna, je pa treba za te postopke pridobiti privoljenje staršev.
Lilijana Kornhauser Cerar